Kemijski pogled se začne z vprašanjem, kako so razporejeni elektroni in kako se delci povežejo. Za agregatna stanja in elastičnost kristalov odpri še fizikalno poglavje Zgradba snovi.
1 · Atomi, izotopi in ioni
Z = Nₚ · A = Nₚ + Nₙ · q/e = Nₚ − Nₑ
Vrstno število Z določa element. Masno število A velja za določen izotop: šteje protone in nevtrone, zato je celo. Izotopi istega elementa imajo enako Z, a različno število nevtronov. Relativna atomska masa v periodnem sistemu je običajno uteženo povprečje mas naravnih izotopov; ni isto kot A.
Nevtralni atom ima toliko elektronov kot protonov. Izguba elektronov da pozitivni ion (kation), pridobitev pa negativni ion (anion). Jedro se pri tem ne spremeni. Zapis ²³Na⁺ označuje natrijev ion z masnim številom 23 in nabojem +1.
2 · Elektronska zgradba in periodni sistem
Elementi so urejeni po naraščajočem Z. Vodoravne vrstice so periode, navpični stolpci skupine. Pri prvih 20 elementih lahko zasedenost nevtralnih atomov priročno povzamemo s številom elektronov po lupinah; natančnejši opis uporablja orbitale. Npr. natrij: 1s² 2s² 2p⁶ 3s¹, po lupinah 2–8–1. Kalij začne zapolnjevati 4s pred 3d.
Pri elementih glavnih skupin število valenčnih elektronov pomaga napovedati tipične vezi. Skupini 1 in 2 imata enega oziroma dva, skupine 13–18 pa tri do osem; helij ima dva. Vodik je v skupini 1, vendar ni alkalijska kovina.
Po periodi se atomski polmer običajno manjša, prva ionizacijska energija in elektronegativnost pa praviloma naraščata. Po skupini navzdol ima atom več zasedenih lupin in je navadno večji. Gre za trende z izjemami. Prva ionizacijska energija meri energijo za odstranitev elektrona iz plinastega nevtralnega atoma; elektronegativnost opisuje privlak veznih elektronov.
3 · Ionska, kovalentna in kovinska vez
Ionska vez je elektrostatski privlak med nasprotno nabitimi ioni. NaCl v trdnini tvori ionsko mrežo; zapis NaCl pove razmerje 1 : 1, ne opisa ločenih molekul. Pri MgCl₂ en Mg²⁺ uravnotežita dva Cl⁻. Ionske trdnine navadno slabo prevajajo elektriko, njihove taline pa prevajajo, ker se ioni lahko premikajo.
Kovalentna vez vključuje skupne elektronske pare. H₂ ima en vezni par, O₂ dva, N₂ tri. Kovalentne vezi so tudi v razsežnih mrežah, na primer v diamantu, kjer ni posameznih majhnih molekul. Kovinska vez vključuje delokalizirane valenčne elektrone, ki prispevajo k električni prevodnosti kovin.
Velika razlika elektronegativnosti pogosto kaže večji ionski značaj. Sama po sebi ni univerzalna meja, ki bi vedno ločila ionsko od kovalentne vezi.
4 · Lewisov zapis
- Seštej valenčne elektrone. Pri anionu dodaj elektrone, pri kationu jih odštej.
- Postavi ogrodje in nariši enojne vezi. Vodik je vedno na robu preprostih molekul.
- Razporedi nevezne pare. Pri izbranih preprostih primerih vodik zapolni duet, atomi druge periode pa praviloma oktet.
- Po potrebi naredi dvojno ali trojno vez. Preveri skupno število elektronov in smiselnost formalnih nabojev.
Formalni naboj = valenčni e⁻ − nevezni e⁻ − ½ veznih e⁻
Oktet je uporaben približek, ne splošni zakon. Primeri z nepopolnim oktetom, lihim številom elektronov ali resonanco zahtevajo dodatno razlago.
5 · Oblika molekule (VSEPR)
Elektronska območja okoli centralnega atoma se razporedijo čim bolj narazen. Enojna, dvojna ali trojna vez šteje kot eno vezno območje; nevezni par šteje kot eno nevezno območje. Dve območji sta linearno razporejeni (180°), tri trigonalno planarno (120°), štiri tetraedrično (približno 109,5°).
Oblika molekule opisuje lege atomov, zato pri poimenovanju ne štejemo neveznih parov kot atomov. V vodi sta dve vezi in dva nevezna para: elektronska razporeditev je tetraedrična, oblika molekule pa kotna (približno 104,5°). V NH₃ so tri vezi in en nevezni par; molekula je trigonalno piramidalna.
6 · Polarnost vezi in molekul
Če en atom v vezi močneje privlači vezni par, dobi delni negativni naboj δ−, drugi pa δ+. Za polarnost celotne molekule upoštevamo velikosti in smeri prispevkov; simetrija lahko povzroči izničenje. V linearnem CO₂ sta vezi C=O polarni, njuna prispevka se izničita. V kotni H₂O se ne izničita, zato je molekula polarna.
Medmolekulske sile, kot so disperzijske sile, dipolne interakcije in vodikove vezi, vplivajo na topnost in vrelišče. Loči jih od vezi znotraj molekule: pri običajnem vrenju vode se molekule razmaknejo, vezi O–H pa ostanejo.