Pri kemijski reakciji se delci prerazporedijo in nastanejo druge snovi. Pri navadni kemijski reakciji se jedra atomov ne spremenijo. Zato mora biti na obeh straneh enačbe enako število atomov vsakega elementa, pri ionski enačbi pa mora biti enak tudi skupni naboj.
1 · Reaktanti, produkti in oznake stanja
Reaktanti so levo od puščice, produkti pa desno. Oznake (s), (l), (g) in (aq) pomenijo trdno, tekoče, plinasto stanje in raztopljeno v vodi. (aq) torej ni isto kot (l): NaCl(aq) je raztopljen v vodi, NaCl(l) pa je staljen.
Enačba pove razmerja med snovmi, ne pa nujno hitrosti reakcije, poti, po kateri poteka, ali deleža, ki se dejansko pretvori. Tudi urejena enačba še ne dokazuje, da se bo reakcija v izbranih pogojih zgodila.
2 · Koeficienti in indeksi niso zamenljivi
2 H₂ + O₂ → 2 H₂O
Koeficient pred formulo pomnoži vse atome v njej. Zapis 2 H₂O pomeni dve molekuli vode, skupaj štiri atome H in dva atoma O. Indeks pripada formuli; H₂O₂ ni drugačen zapis za dve molekuli vode, temveč formula vodikovega peroksida.
Pri urejanju spreminjaj le koeficiente. Najprej uredi elemente, ki nastopajo v malo formulah; kisik in vodik pri gorenju pogosto pusti za konec. Na koncu preveri vse elemente in koeficiente zapiši v najmanjšem razmerju pozitivnih celih števil. Koeficient 1 navadno izpustimo.
3 · Sestavljanje in poimenovanje ionskih formul
Celotna ionska spojina je električno nevtralna. Najprej zapiši kation, nato anion. Poišči najmanjše celoštevilsko razmerje, pri katerem se naboji izničijo. Pri Mg²⁺ in Cl⁻ je razmerje 1 : 2, zato je formula MgCl₂ in ime magnezijev klorid.
Če potrebuješ več večatomnih ionov, uporabi oklepaj: Ca(NO₃)₂ vsebuje en Ca²⁺ in dva NO₃⁻. Število 2 velja za celotno skupino NO₃. Če ima kovina več možnih oksidacijskih stanj, ga v imenu lahko navedeš z rimsko številko: FeCl₃ je železov(III) klorid. To pravilo za nevtralizacijo naboja ne sestavlja formul poljubnih kovalentnih molekul.
4 · Vrste reakcij
Spajanje: iz več reaktantov nastane en produkt. Razkroj: iz enega reaktanta nastane več produktov. Enojna zamenjava: element v spojini zamenja drug element. Dvojna izmenjava: ioni zamenjajo partnerje; reakcijo lahko opazimo na primer zaradi nastanka oborine.
Nevtralizacija: v običajnem primeru reakcije kisline s hidroksidom nastaneta sol in voda. Popolno gorenje ogljikovodika: ob dovolj kisika nastaneta CO₂ in H₂O. Pri nepopolnem gorenju lahko nastaneta tudi CO ali saje.
Razvrstitve se lahko prekrivajo: nevtralizacija je lahko tudi dvojna izmenjava, gorenje pa je redoks reakcija. Oznaka je odvisna od tega, katero značilnost opazujemo.
5 · Oborina, neto ionska enačba in redoks
Pri mešanju raztopin AgNO₃ in NaCl se izloči slabo topen AgCl. Neto ionska enačba je Ag⁺(aq) + Cl⁻(aq) → AgCl(s). Na⁺ in NO₃⁻ ostaneta v raztopini; iz neto enačbe ju izpustimo kot spremljevalna iona. Na obeh straneh je skupni naboj 0.
Pri redoks reakciji se spremenijo oksidacijska števila. Oksidacija pomeni oddajo elektronov oziroma povečanje oksidacijskega števila, redukcija pa sprejem oziroma zmanjšanje. Pri Zn + Cu²⁺ → Zn²⁺ + Cu se cink oksidira, bakrov(II) ion pa reducira. V neto enačbi je naboj na obeh straneh +2.
6 · Kaj povedo koeficienti o količinah?
Koeficienti povedo razmerje števil delcev ali množin snovi v molih. Niso razmerja mas. Pri N₂ + 3 H₂ → 2 NH₃ en reakcijski paket porabi eno molekulo N₂ in tri H₂ ter da dve NH₃. V modelu celih delcev lahko izvedemo samo cele pakete. V makroskopskem računu z moli pa količine niso omejene na cela števila molov.
Omejujoči reaktant je tisti, ki ga glede na razmerje v enačbi zmanjka prvi. Če oba porabimo hkrati, noben ni v presežku. Če celoštevilski model pusti nekaj delcev obeh vrst, je preostalih delcev premalo za naslednji cel paket.