Plasti tekočine lahko tečejo z različnimi hitrostmi. Viskoznost opisuje, kako močno hitrejša plast vleče počasnejšo za seboj in kako močno počasnejša zavira hitrejšo. V tem poglavju beseda tekočina zajema kapljevine in pline.
1 · Dinamična in kinematična viskoznost
τ = η du/dy · F = |τ|A · ν = η/ρ
V preprostem strigu je τ strižna napetost, u hitrost vzdolž plasti, y razdalja pravokotno na plasti. Gradient du/dy ima enoto s⁻¹. Dinamična viskoznost η se meri v Pa·s, pri čemer 1 mPa·s = 10⁻³ Pa·s. Kinematična viskoznost ν se meri v m²/s in opisuje razširjanje gibalne količine v tekočini.
Med vzporednima ploščama ob pogoju brez zdrsa tekočina ob mirujoči plošči miruje, ob gibajoči pa ima njeno hitrost U. Če je razmik d in ni tlačnega gradienta, je stacionarni laminarni profil linearen: u = Uy/d. Potrebna zunanja sila za vzdrževanje gibanja je ηAU/d. Moč F·U se pretvarja v notranjo energijo zaradi viskoznega trenja.
2 · Kapljevine, plini in temperatura
Pri večini običajnih kapljevin segrevanje zmanjša dinamično viskoznost. Molekulam je lažje drseti in se prerazporejati. V razredčenem plinu hitrejše molekule pri višji temperaturi učinkoviteje prenašajo gibalno količino med plastmi, zato η običajno narašča.
V zveznem režimu razredčenega plina je η pri stalni temperaturi približno neodvisna od tlaka. Manj molekul na prostornino približno odtehta daljša prosta pot. V zelo redkem plinu ali izredno ozki reži lahko odpove pogoj brez zdrsa. Gostota plina je močno odvisna od tlaka, zato njegova ν ni približno neodvisna od tlaka.
Newtonova tekočina ima pri danih pogojih η neodvisno od strižne hitrosti. Voda in zrak se v običajnih učnih primerih obnašata kot Newtonovi tekočini. Pri kečapu ali suspenziji škroba lahko navidezna viskoznost odvisna od hitrosti striga. Modeli te strani takih tekočin ne opisujejo.
3 · Hagen–Poiseuilleova enačba
u(s) = Δp(r²−s²)/(4ηL) · Q = πr⁴Δp/(8ηL)
V ravni okrogli cevi dolžine L ima tekočina ob steni hitrost nič, v osi pa največjo. Tu je r notranji polmer cevi in s radialna oddaljenost od osi. Integracija paraboličnega profila po preseku da volumenski pretok Q v m³/s. Povprečna hitrost je Q/(πr²) in je polovica hitrosti v osi.
Rₕ = Δp/Q = 8ηL/(πr⁴) · Re = ρv̄(2r)/η
Model predpostavlja stacionaren, razvit laminarni tok Newtonove, praktično nestisljive tekočine, brez zdrsa na steni. Δp tu pomeni pogonsko razliko v vodoravni cevi; pri nagnjeni cevi je treba vključiti še težnostni člen. Podvojitev polmera pri isti pogonski razliki da 16-kratni modelni pretok, če režim ostane laminaren. Okrog Re ≈ 2300 je možen prehod; dejanska meja je odvisna od motenj in razmer. Pri večjih razlikah tlaka v plinu je lahko pomembna tudi stisljivost.
4 · Dinamika kapilarnega dviga
Δpₖ = 2γ cos θ/r · (8ηh/r²) dh/dt = Δpₖ − ρgh
Za omočljivo kapilaro (θ < 90°) ukrivljen meniskus vleče kapljevino v cev. Med dviganjem je stolpec daljši: več je viskoznega upora in večji je hidrostatski protitlak. Enačbo dobimo, če Poiseuilleov tok zapišemo za trenutno dolžino stolpca h in uporabimo Q = πr² dh/dt. Zanemarimo vztrajnost, gostoto plina ter vstopne izgube.
h² ≈ (rγ cos θ/2η)t · hₑ = 2γ cos θ/(ρgr)
Če je hidrostatski člen zanemarljiv, dobimo Lucas–Washburnov zakon: razdalja narašča kot √t. Za navpično cev je to približek pri h ≪ hₑ, po najzgodnejši fazi, v kateri je pomembna vztrajnost. Z upoštevanjem težnosti se h približuje Jurinovi ravnovesni višini hₑ. Večja η upočasni dvig, ne spremeni pa hₑ. Na potek lahko vplivajo tudi dinamični kontaktni kot, ujeti zrak in geometrija por.
Za rešitev s težnostjo vpeljemo z = h/hₑ in τ = 4ηhₑ²/(rγ cos θ). Tedaj je t/τ = −z − ln(1−z). Laboratorij iz te zveze numerično poišče višino. Teorija v tem modelu do ravnovesne višine pride asimptotično, zato kot praktično merilo izpišemo čas do 90 % hₑ.
Rešen primer: meritev viskoznosti s kapilaro
Pri r = 0,50 mm, L = 0,20 m, Δp = 2000 Pa in Q = 0,20 mL/s je η = πr⁴Δp/(8LQ) ≈ 0,00123 Pa·s. Najprej pretvorimo Q = 2,0 · 10⁻⁷ m³/s in r = 5,0 · 10⁻⁴ m. Preverimo tudi Reynoldsovo število, preden formulo uporabimo za meritev.