Pri mehanskem valovanju se po snovi širi motnja. Delci snovi nihajo okoli ravnovesne lege; njihova hitrost ni enaka hitrosti širjenja vala. V linearnih modelih se odmiki seštevajo. Uporabljamo f = ω/(2π), k = 2π/λ in fazno hitrost c = ω/k. Simulacije, ki jih lahko predvajaš, prikazujejo upočasnjen čas.
1 · Lastna nihanja sestavljenih nihal
Dve enaki masi m sta vsaka pripeti na steno z vzmetjo k, med seboj pa z vezno vzmetjo kv. Pri majhnih odmikih sta to dve sklopljeni harmonični nihali. Lastni način je gibanje z eno frekvenco, pri katerem ostane razmerje med odmikoma enako.
ω₊² = k/m · ω₋² = (k + 2kᵥ)/m
Pri sofaznem načinu sta odmika enaka in vezna vzmet ne spreminja dolžine. Pri protifaznem sta nasprotna: vzmet ima spremembo dolžine 2x in poveča povratno silo. Splošno gibanje je vsota obeh načinov. Če na začetku odmaknemo le prvo maso in obe spustimo iz mirovanja, sta začetni amplitudi obeh načinov enaki. Pri šibki sklopitvi vidimo utripanje oziroma periodično izmenjavo energije.
2 · Stoječe valovanje na napeti struni
c = √(F/μ) · λₙ = 2L/n · fₙ = nc/(2L)
F je sila napenjanja, μ masa na enoto dolžine. Na obeh pritrjenih koncih je odmik nič. N-ti način ima n polvalov, n + 1 vozlov, če štejemo konca, in n hrbtov odmika. Pri vozlu je odmik vedno nič; hrbet dosega največjo amplitudo. Sosednja dela med vozli nihata protifazno. To velja za idealno gibko struno, majhne odmike, enakomerno μ in stalno napetost.
y(x,t) = Σ Aₙ sin(nπx/L) cos(ωₙt + φₙ)
To je splošna oblika rešitve za idealno struno z dvema pritrjenima koncema. Začetna oblika in začetna hitrost določita amplitude in faze. Vsak člen zase je stoječi val, vsota različnih načinov pa praviloma nima stalnih notranjih vozlov posameznega načina. Robna vozla ostaneta.
3 · Stoječe valovanje v vijačni vzmeti
Pri vzdolžnem nihanju ovoji nihajo vzdolž osi. Razmik med njimi kaže lokalni raztezek ali stisk. Prikazan je diskretni približek z N enakimi masami m in vzmetmi k med sosedi ter z obema pritrjenima koncema.
uⱼ ∝ sin[nπj/(N+1)] · ωₙ = 2√(k/m) sin[nπ/(2(N+1))]
Pri nizkih načinih je sinus približno enak argumentu, zato so frekvence skoraj harmonične. Višji načini od tega odstopajo: diskretna veriga je disperzivna. Model ne vključuje upogiba ali torzije dejanske vzmeti.
4 · Potujoče valovanje in energija na vrvi
y = A cos(kx − ωt + φ) · P̄ = ½ μcω²A²
Predznak −ωt pri k > 0 pomeni širjenje proti +x, +ωt pa proti −x. Valovna dolžina je razdalja med zaporednima točkama z enako fazo. Hitrost delca je ∂y/∂t. Pri sinusnem potujočem valu je povprečna skupna energija na dolžino ½ μω²A²; pomnožena s c da moč. Del energije je kinetičen, del pa prožnosten. Idealni stoječi val ima energijo, a je povprečni neto prenos vzdolž strune nič.
5 · Interferenca in odboj na vrvi
Ko se motnji srečata, je trenutni odmik njuna algebraična vsota. Pri pritrjenem koncu se odbiti prečni odmik obrne, da je skupni odmik na koncu vedno nič. Na idealnem prostem koncu se odmik ne obrne; tam je naklon vrvi nič. Delni odboj in prehod lahko nastaneta tudi na stiku dveh vrvi z različno mehansko impedanco. Izginotje odmika pri destruktivni interferenci ne pomeni izgube vse energije.
6 · Valovi na površini kapljevine
ω² = (gk + γk³/ρ) tanh(kh)
Pri majhnih površinskih valovih v mirujoči kapljevini delujeta teža in površinska napetost γ; h je globina. Teža prevladuje pri dolgih valovih, površinska napetost pri kratkih. Delci se praviloma gibljejo po približno krožnih ali eliptičnih tirnicah. V plitvi vodi, ko kh ≪ 1 in prevladuje težnost, je c približno √(gh). Splošno je fazna hitrost odvisna od λ, hitrost skupine oziroma ovojnice pa je dω/dk. Površinski val ni isto kot vzdolžni zvok v notranjosti kapljevine.
7 · Stoječe valovanje v cevi, zaprti na obeh koncih
u ∝ sin(nπx/L) · p′ ∝ cos(nπx/L) · fₙ = nc/(2L)
Na togih zaprtih koncih je vzdolžna hitrost delcev (in njihov nihajni odmik) nič. Tlačna motnja ima tam hrbta. Notranji tlačni vozli so tam, kjer ima hitrost hrbte, in obratno. Za idealno cev sta dovoljena osnovni in vsi višji celoštevilski načini. Pri eni odprti in eni zaprti strani so robni pogoji drugačni. V stoječem valu sta tlak in hitrost delcev tudi časovno zamaknjena za četrt periode.
8 · Ravni potujoči zvok v homogeni tekočini
c = √(Kₛ/ρ) · Z = ρc · p′ = Zu za val proti +x
Majhne tlačne motnje v homogenem fluidu so vzdolžne: delci nihajo v smeri širjenja. Kₛ je adiabatni prostorninski modul. Pri ravnem valu so ploskve enake faze ravnine, pravokotne na smer širjenja. p′ je odmik tlaka od ravnovesja, u pa lokalna hitrost delca. Za čisti val proti −x velja p′ = −Zu, če je u predznačen v smeri +x. Zveza p′ = Zu ne velja za splošno vsoto napredujočega in odbitega vala.
9 · Energija in jakost zvoka
e = ½ρu² + p′²/(2Kₛ) · I = ⟨p′u⟩ = pᵣₘₛ²/Z = p₀²/(2Z)
Gostota energije e je vsota kinetičnega in kompresijskega dela. Za ravni sinusni potujoči val proti +x sta povprečna dela enaka in I = c⟨e⟩. Jakost I v W/m² je časovno povprečena moč na ploskev pravokotno na smer vala. Pri idealnem sferičnem širjenju brez izgub je I = P/(4πr²). Za raven jakosti v zraku pogosto vzamemo β = 10 log₁₀(I/I₀), I₀ = 10⁻¹² W/m². Zvočni tlak ima svoje referenčne vrednosti; ravni v vodi in zraku zato ne primerjamo brez navedbe reference.
10 · Odboj in lom zvoka
sin θ₁/c₁ = sin θ₂/c₂ · rₚ = (Z₂−Z₁)/(Z₂+Z₁) pri pravokotnem vpadu
Kote merimo od normale. Frekvenca se ob prehodu ne spremeni, valovna dolžina se lahko. Pri pravokotnem vpadu je delež odbite moči R = rₚ². Negativni rₚ pomeni obrat faze tlačne motnje. Pri poševnem vpadu upoštevamo normalno komponento hitrosti delcev: Yᵢ = cos θᵢ/Zᵢ, rₚ = (Y₁−Y₂)/(Y₁+Y₂). V tem modelu brez izgub velja R + T = 1 za deleža normalne moči. Pri c₂ > c₁ je nad kritičnim kotom popolni odboj; na drugi strani lahko obstaja pojemajoče polje brez potujočega lomljenega žarka.
11 · Interferenca v tekočinah
Δφ = 2πΔs/λ + Δφ₀ · p₀,skupaj = 2p₀ |cos(Δφ/2)|
Stabilna interferenčna slika zahteva koherentna vira s stalno fazno razliko. Za dva tlačna signala enakih lokalnih amplitud dobimo maksimum pri Δφ = 2mπ in ničlo pri Δφ = (2m+1)π. Ista superpozicija pojasni ojačitve in oslabitve pri površinskih vodnih valovih. Če se valova širita v različnih smereh, iz samega tlaka ne moremo sklepati na vektorsko jakost; za energijski tok potrebujemo tudi hitrost delcev.
12 · Absorpcija zvoka
p₀(x) = p₀(0)e⁻ᵅˣ · I(x) = I(0)e⁻²ᵅˣ
α je absorpcijski koeficient amplitude v Np/m. Viskoznost, toplotna prevodnost in relaksacija pretvarjajo del mehanske energije v notranjo. Absorpcija se pogosto spreminja s frekvenco in lastnostmi snovi. Enačba opisuje ravni val brez geometrijskega razhajanja; pri sferičnem valu bi se I zmanjševala že zaradi širjenja. Pri materialnih mejah ločimo absorpcijo od odboja in prehoda.
13 · Zvok v gibajočem se sredstvu
c₊ = c + U · c₋ = c − U · fᵣ = fₛ(c+U−vᵣ)/(c+U−vₛ)
c je hitrost glede na fluid, U hitrost fluida glede na tla v smeri +x. Pri podzvočnem toku sta c₊ in c₋ velikosti hitrosti širjenja po in proti toku glede na tla. Enačba za Dopplerjev pojav velja za širjenje v +x in predznačeni hitrosti oddajnika vₛ ter sprejemnika vᵣ glede na tla. Če oba mirujeta glede na tla in je tok enakomeren, veter spremeni valovno dolžino in čas prihoda, ne sprejete frekvence.
14 · Valovanje v trdni snovi
cₚ = √[(K+4G/3)/ρ] · cₛ = √(G/ρ) · cpalice ≈ √(E/ρ)
Homogena izotropna trdnina ima prostorninski modul K in strižni modul G. Podpira vzdolžne (P) in prečne oziroma strižne (S) volumenske valove. V mirujočem idealnem fluidu ni statične strižne togosti, zato ta model ne dopušča volumenskih strižnih valov. V tanki prosti palici pri dolgih valovih velja drugačna vzdolžna hitrost √(E/ρ), ker se palica lahko prečno krči. Obstajajo še površinski in upogibni valovi; njihove hitrosti ni mogoče kar prepisati iz volumenskih formul.