Toplota je energija, ki se prenaša zaradi temperaturne razlike. V tem poglavju je P toplotni tok oziroma toplotna moč v W (J/s), q″ = P/A pa gostota toplotnega toka v W/m². Pri enakomernem stalnem toku je prenesena toplota v času Δt enaka Q = PΔt. Toplota in temperatura nista ista količina.
1 · Prevajanje in Fourierov zakon
Pri prevajanju se energija prenaša z mikroskopskimi interakcijami, ne da bi se snov kot celota premikala. V trdninah energijo prenašajo nihanja kristalne mreže, v kovinah pa pomembno prispevajo tudi gibljivi elektroni. V kapljevinah in plinih se energija prenaša z gibanjem in interakcijami molekul.
q″ₓ = −λ dT/dx · P = λA(T₁−T₂)/L
Prva enačba pove, kaj se dogaja lokalno. Minus pomeni, da je tok usmerjen proti nižji temperaturi. Druga enačba velja za ravno steno z debelino L, konstantnimi λ in A, v enodimenzionalnem stacionarnem stanju brez notranjih virov. Temperaturni profil je tedaj premica. Če levo in desno temperaturo zamenjamo, se predznak P obrne.
Toplotna prevodnost λ (pogosto tudi k) ima enoto W/(m·K). Toplotna prevodnost opisuje, kako dobro energija potuje; specifična toplota c pa pove, koliko energije je treba dovesti za spremembo temperature enote mase.
2 · Stacionarni tok skozi več plasti
Stacionarno pomeni, da se temperatura na danem mestu s časom ne spreminja. Med različnimi mesti se lahko razlikuje, zato lahko toplota stalno teče. Brez virov, izgub ob straneh in kopičenja energije je pri zaporednih plasteh tok P povsod enak; pri stalni ploščini je enak tudi q″.
Rstene = L/(λA) · Rprestopa = 1/(hA) · P = ΔT/ΣR
Upore R v K/W seštevamo po poti skozi notranji prestop, plasti in zunanji prestop. Temperaturni padec posameznega dela je PR. Pri dobrem stiku je temperatura na meji plasti zvezna, naklon pa se spremeni: slabše prevodna plast ima pri istem q″ strmejši profil. Pri slabem stiku nastane dodaten temperaturni skok; to ponazorimo s kontaktnim uporom. Če toplota teče po vzporednih poteh, na primer skozi izolacijo in kovinski nosilec, se seštevajo moči po poteh, ne zaporedni upori.
V laboratoriju uporabljamo upor na enoto površine R″ = RA v m²·K/W. Za vso steno je U = 1/ΣR″ in P = UAΔT. Pri valjasti steni cevi se ploščina z radijem spreminja; za dolžino cevi ℓ je R = ln(r₂/r₁)/(2πλℓ), zato profil ni linearen.
3 · Prestop s površine na tekočino in obratno
Ps → f = hA(Tₛ−T∞)
Temperatura Tₛ je temperatura površine, T∞ pa reprezentativna temperatura okoliške tekočine zunaj neposredne toplotne mejne plasti. Če je površina toplejša, oddaja toploto; če je tekočina toplejša, je Ps → f negativen in toplota vstopa v telo. Tekočina tu pomeni fluid: kapljevino ali plin.
Tik ob neprepustni površini se toplota prenaša prek temperaturnega gradienta v fluidu. Gibanje fluida nato odnaša ali dovaja energijo ter vpliva na gradient. Pri naravni konvekciji gibanje povzročajo razlike gostote in vzgon, pri prisilni pa ventilator ali črpalka. Koeficient prestopa h v W/(m²·K) je zato odvisen od toka, geometrije, orientacije in lastnosti fluida. Za razliko od λ ni samo lastnost snovi.
V inženirskem računu h pogosto dobimo iz korelacije za Nusseltovo število Nu = hL/λf. Laboratorij jemlje h kot vhodni podatek in ne modelira sevanja ali faznih sprememb.
4 · Segrevanje in ohlajanje v času
T(t) = T∞ + (T₀−T∞)e−t/τ · τ = mc/(hA)
Če je notranja temperatura telesa približno enakomerna, lahko zapišemo energijsko bilanco mc·dT/dt = −hA(T−T∞). Pri stalnih pogojih dobimo eksponentno približevanje temperaturi okolice. Po času τ ostane približno 37 % začetne temperaturne razlike. Enačba deluje za obe smeri prenosa.
Približek preverimo z Biotovim številom Bi = h(V/A)/λtelesa. Če je Bi manjši od približno 0,1, je notranji upor v primerjavi s prestopnim majhen in lahko temperaturo v telesu obravnavamo kot enotno. Večji Bi opozori, da sta lahko površina in notranjost pri različnih temperaturah. Tega ni mogoče zanesljivo opisati z eno samo temperaturo.
5 · Prevajanje toplote v plinih
Tudi mirujoč plin prevaja toploto: hitrejše molekule iz toplejšega območja trkajo z molekulami v hladnejšem območju. Konvekcija je dodaten prenos zaradi makroskopskega gibanja. Če v zračni reži nastane kroženje, sam Fourierov model za mirujočo plast ne opiše celotnega prenosa.
λplina ∼ ⅓ n cmolekule v̄ ℓmfp · Kn = ℓmfp/L
n je številska gostota molekul, cmolekule mera toplotne kapacitete molekule, v̄ značilna hitrost in ℓmfp srednja prosta pot. V razredčenem plinu pri isti temperaturi je n približno sorazmeren s tlakom, prosta pot pa obratno sorazmerna. Učinka se v kontinuumskem režimu približno izničita, zato λ ni preprosto sorazmerna s tlakom.
Če je Kn majhen, je srednja prosta pot mnogo manjša od širine reže. Pri Kn okrog 0,01 se začnejo kazati odstopanja, meja pa je orientacijska. Pri dovolj nizkem tlaku ali tanki reži navadni model zveznega plina in brez temperaturnih skokov ob stenah ni več dovolj. Zato laboratorij v tem območju ne izpisuje napovedi moči. Tudi v vakuumu lahko ostaneta toplotno sevanje in prevajanje skozi nosilce.
6 · Pred računanjem določi robne pogoje
Podani temperaturi površin: uporabi prevajanje skozi steno. Podani temperaturi fluida na obeh straneh: upoštevaj oba prestopna upora. Temperatura se s časom spreminja: potrebna je tudi energijska bilanca kopičenja toplote v telesu.
α = λ/(ρc)
Toplotna difuzivnost α v m²/s določa, kako hitro se temperaturna sprememba razširi skozi snov. Značilni čas prevajanja je reda L²/α. Podvojitev L približno početveri ta čas, če so drugi pogoji enaki. To ni isto kot podvojitev stacionarnega upora ravne plasti.
Rešen primer: izolacija, stena in oba prestopa
Pri λ₁ = 0,8 W/(m·K) in L₁ = 0,12 m je R″₁ = 0,15 m²·K/W. Za izolacijo λ₂ = 0,04 W/(m·K), L₂ = 0,08 m je R″₂ = 2. Pri h₁ = 8 in h₂ = 25 W/(m²·K) je skupni R″ = 0,125 + 0,15 + 2 + 0,04 = 2,315 m²·K/W. Če je razlika temperatur fluidov 25 K, je q″ ≈ 10,8 W/m², od tega je padec temperature v izolaciji približno 21,6 K.