Glukoza se oksidira
Oddaja elektrone; njeni ogljikovi atomi končajo v CO₂.
Od glukoze do ATP — razlaga na gimnazijski ravni.
Celično dihanje je skupek presnovnih procesov, pri katerih celica razgrajuje organske snovi in del njihove kemijske energije uporabi za nastajanje ATP. Tukaj obravnavamo aerobno razgradnjo glukoze v evkariontski celici.
Sproščena energija se deloma prenese v ATP, deloma pa se sprosti kot toplota.
Oddaja elektrone; njeni ogljikovi atomi končajo v CO₂.
Na koncu dihalne verige sprejme elektrone in nastane voda.
Celično dihanje ni isto kot vdihavanje in izdihavanje. Dihanje organizma omogoča izmenjavo plinov, celično dihanje pa so kemijske reakcije v celicah. Opravljajo ga tudi rastlinske celice.
Izberi fazo in preveri njeno mesto ter izkupiček.
Vsi izkupički na tej strani veljajo za eno začetno molekulo glukoze. Prikazi so poenostavljeni.
V citosolu se šestogljikova glukoza pretvori v dva triogljikova piruvata. Porabita se 2 ATP, nastanejo pa 4 ATP: neto izkupiček je 2 ATP. Nastaneta tudi 2 NADH.
ATP nastaja s substratno fosforilacijo: fosfatna skupina se prenese z organske spojine na ADP. Glikoliza neposredno ne potrebuje kisika.
Piruvat vstopi v mitohondrij. V matriksu se pretvori v acetil-CoA: odcepi se CO₂, preostali dvoogljikov acetilni del pa se poveže s koencimom A. Pri tem nastane NADH.
Iz dveh piruvatov dobimo 2 acetil-CoA, 2 CO₂ in 2 NADH. ATP v tej fazi neposredno ne nastaja.
V matriksu mitohondrija se dvoogljikov acetilni del poveže s štiriogljikovim oksaloacetatom. Nastane šestogljikov citrat. Skozi zaporedje reakcij se oksaloacetat obnovi, zato lahko cikel ponovno steče.
En obrat cikla daje 2 CO₂, 3 NADH, 1 FADH₂ in 1 ATP oziroma energijsko enakovreden GTP. Ker iz ene glukoze nastaneta dva acetil-CoA, se cikel zavrti dvakrat.
Poteka na notranji membrani mitohondrija. Vključuje dihalno verigo in kemiosmozo. NADH in FADH₂ oddajata elektrone ter se ponovno pretvorita v NAD⁺ in FAD.
Elektroni prehajajo po dihalni verigi. Sproščena energija poganja črpanje H⁺ iz matriksa v medmembranski prostor.
Čez notranjo membrano nastane razlika v koncentraciji H⁺ in električnem potencialu: elektrokemijski gradient.
H⁺ se skozi ATP-sintazo vračajo v matriks. Energija tega toka omogoča nastajanje ATP iz ADP in anorganskega fosfata.
Če ni kisika, se dihalna veriga ustavi. NADH in FADH₂ se ne moreta ustrezno oksidirati, zato se zavrejo tudi oksidacija piruvata in Krebsov cikel, čeprav kisika neposredno ne porabljata.
| Faza | ATP/GTP neto | NADH | FADH₂ | CO₂ |
|---|---|---|---|---|
| Glikoliza | 2 | 2 | 0 | 0 |
| Oksidacija piruvata | 0 | 2 | 0 | 2 |
| Krebsov cikel | 2 | 6 | 2 | 4 |
| Oksidativna fosforilacija | Približno 26–28 | Poraba prenašalcev | 0 | |
Pred dihalno verigo skupaj nastane 10 NADH in 2 FADH₂. To niso dodatne molekule ATP: omogočijo njegov nastanek pri oksidativni fosforilaciji.
Izkupiček je odvisen od prenosa elektronov iz citosolnega NADH v mitohondrij in drugih celičnih pogojev. V starejših poenostavljenih modelih najdeš tudi 36 ali 38 ATP. Pri šolskih nalogah preveri predpostavke, ki jih zahteva učitelj.
Notranja membrana postane prepustna za H⁺. Protonov zato ni več treba vračati skozi ATP-sintazo. Kako bi to vplivalo na nastajanje ATP?
Protonski gradient bi se zmanjšal. ATP-sintaza bi imela manj energije za tvorbo ATP, zato bi oksidativna fosforilacija proizvedla manj ATP. Prenos elektronov lahko še poteka, vendar je slabše sklopljen z nastajanjem ATP; več energije se sprosti kot toplota.