Nazaj na vsa orodja

Celično dihanje

Od glukoze do ATP — razlaga na gimnazijski ravni.

Kaj je celično dihanje?

Celično dihanje je skupek presnovnih procesov, pri katerih celica razgrajuje organske snovi in del njihove kemijske energije uporabi za nastajanje ATP. Tukaj obravnavamo aerobno razgradnjo glukoze v evkariontski celici.

C₆H₁₂O₆ + 6 O₂ ↓ 6 CO₂ + 6 H₂O

Sproščena energija se deloma prenese v ATP, deloma pa se sprosti kot toplota.

Glukoza se oksidira

Oddaja elektrone; njeni ogljikovi atomi končajo v CO₂.

Kisik se reducira

Na koncu dihalne verige sprejme elektrone in nastane voda.

Celično dihanje ni isto kot vdihavanje in izdihavanje. Dihanje organizma omogoča izmenjavo plinov, celično dihanje pa so kemijske reakcije v celicah. Opravljajo ga tudi rastlinske celice.

Razišči štiri faze

Izberi fazo in preveri njeno mesto ter izkupiček.

Vsi izkupički na tej strani veljajo za eno začetno molekulo glukoze. Prikazi so poenostavljeni.

1. Glikoliza

V citosolu se šestogljikova glukoza pretvori v dva triogljikova piruvata. Porabita se 2 ATP, nastanejo pa 4 ATP: neto izkupiček je 2 ATP. Nastaneta tudi 2 NADH.

ATP nastaja s substratno fosforilacijo: fosfatna skupina se prenese z organske spojine na ADP. Glikoliza neposredno ne potrebuje kisika.

2. Oksidacija piruvata

Piruvat vstopi v mitohondrij. V matriksu se pretvori v acetil-CoA: odcepi se CO₂, preostali dvoogljikov acetilni del pa se poveže s koencimom A. Pri tem nastane NADH.

Iz dveh piruvatov dobimo 2 acetil-CoA, 2 CO₂ in 2 NADH. ATP v tej fazi neposredno ne nastaja.

3. Krebsov oziroma citratni cikel

V matriksu mitohondrija se dvoogljikov acetilni del poveže s štiriogljikovim oksaloacetatom. Nastane šestogljikov citrat. Skozi zaporedje reakcij se oksaloacetat obnovi, zato lahko cikel ponovno steče.

En obrat cikla daje 2 CO₂, 3 NADH, 1 FADH₂ in 1 ATP oziroma energijsko enakovreden GTP. Ker iz ene glukoze nastaneta dva acetil-CoA, se cikel zavrti dvakrat.

Na glukozo: 4 CO₂ + 6 NADH + 2 FADH₂ + 2 ATP/GTP.

4. Oksidativna fosforilacija

Poteka na notranji membrani mitohondrija. Vključuje dihalno verigo in kemiosmozo. NADH in FADH₂ oddajata elektrone ter se ponovno pretvorita v NAD⁺ in FAD.

A. Prenos elektronov

Elektroni prehajajo po dihalni verigi. Sproščena energija poganja črpanje H⁺ iz matriksa v medmembranski prostor.

B. Protonski gradient

Čez notranjo membrano nastane razlika v koncentraciji H⁺ in električnem potencialu: elektrokemijski gradient.

C. ATP-sintaza

H⁺ se skozi ATP-sintazo vračajo v matriks. Energija tega toka omogoča nastajanje ATP iz ADP in anorganskega fosfata.

Kisik je končni sprejemnik elektronov. Skupaj z elektroni in H⁺ tvori vodo.

Če ni kisika, se dihalna veriga ustavi. NADH in FADH₂ se ne moreta ustrezno oksidirati, zato se zavrejo tudi oksidacija piruvata in Krebsov cikel, čeprav kisika neposredno ne porabljata.

Bilanca na eno glukozo

Izkupički posameznih faz
Faza ATP/GTP neto NADH FADH₂ CO₂
Glikoliza 2200
Oksidacija piruvata 0202
Krebsov cikel 2624
Oksidativna fosforilacija Približno 26–28 Poraba prenašalcev 0
Skupaj približno 30–32 ATP na glukozo.

Pred dihalno verigo skupaj nastane 10 NADH in 2 FADH₂. To niso dodatne molekule ATP: omogočijo njegov nastanek pri oksidativni fosforilaciji.

Izkupiček je odvisen od prenosa elektronov iz citosolnega NADH v mitohondrij in drugih celičnih pogojev. V starejših poenostavljenih modelih najdeš tudi 36 ali 38 ATP. Pri šolskih nalogah preveri predpostavke, ki jih zahteva učitelj.

Preveri znanje

Naloga za razmislek

Notranja membrana postane prepustna za H⁺. Protonov zato ni več treba vračati skozi ATP-sintazo. Kako bi to vplivalo na nastajanje ATP?

Prikaži razlago

Protonski gradient bi se zmanjšal. ATP-sintaza bi imela manj energije za tvorbo ATP, zato bi oksidativna fosforilacija proizvedla manj ATP. Prenos elektronov lahko še poteka, vendar je slabše sklopljen z nastajanjem ATP; več energije se sprosti kot toplota.

Povezane razlage in viri